Chiamati a farci carico “della domanda sulla cultura dell’Europa oggi” (2021)

Thursday 18 March 2021

La mattina di martedì 16 marzo 2021 l’arcivescovo Carlo ha presieduto in cattedrale la solenne concelebrazione in onore dei Santi Ilario e Taziano patroni della città di Gorizia. Con lui hanno concelebrato i sacerdoti in servizio pastorale in città. Pubblichiamo di seguito la sua omelia.

La festa dei patroni di una città si ripete ogni anno, ma ogni volta ha una connotazione diversa. Se, infatti, non vuole essere una celebrazione astratta e fuori del tempo, essa si incarna nella concretezza delle vicende della città. Del resto se i patroni compiono bene il loro “lavoro” di intercessori per noi – cosa che nella fede siamo certi – è ovvio che non pregano per la nostra città in termini generici, ma riferendosi a quello che stiamo vivendo in questo preciso momento storico.

Viene immediato pensare alla pandemia che ci sta affliggendo da oltre un anno e che in queste settimane vede una preoccupante recrudescenza. La preghiera dei santi Ilario e Taziano, insieme a quella dei patroni di ogni città del mondo (perché tutta l’umanità è coinvolta da questo flagello), ci è del tutto necessaria e oggi vogliamo invocarla per i malati, per i loro familiari, per chi li cura ed è impegnato nella lotta alla pandemia ai vari livelli e per chi ha terminato la propria vita terrena.

Ma c’è un’altra circostanza che tocca in modo speciale la nostra città, una realtà per fortuna positiva e connotata da grandi potenzialità, cioè la designazione di Gorizia insieme alla città sorella di Nova Gorica come una delle due capitali europee della cultura nell’anno 2025. Vorrei soffermarmi su questo fatto, non certo per trascurare la preoccupazione che tutti abbiamo per la pandemia, ma per guardare con speranza verso il futuro.

Partirei da una considerazione che penso non scontata. I nostri patroni sono dei martiri. Ma che cosa ha causato il loro martirio? Stando alle tre letture della Scrittura è facile rispondervi. La prima sottolinea la calunnia e la menzogna utilizzate dagli avversari del giusto. San Paolo, nella seconda lettura, afferma che i martiri cristiani sono tali a causa di Gesù e della fedeltà a Lui. La stessa cosa è ribadita dal Vangelo, che sottolinea il fatto che il discepolo che dà la vita per Gesù è qualcuno che ritiene la fede nel Signore più importante della propria vita e persino del mondo intero e per questo non si vergogna di Gesù e delle sue parole.

Tutto questo è vero, ma se guardiamo storicamente alle persecuzioni dei cristiani nell’epoca dell’impero romano, dobbiamo riconoscere che esse erano dovute anzitutto a una questione culturale. I Romani, infatti, non erano persone particolarmente crudeli e sadiche che si divertivano ad ammazzare la gente… e l’impero romano, lo sappiamo, era per molti aspetti uno stato che tutelava i diritti e cercava il valore della giustizia. Se i cristiani erano perseguitati fino al punto di essere in molti condannati a morte – in particolare chi aveva un ruolo di guida all’interno della comunità cristiana come è il caso dei nostri patroni – era perché la proposta di vita cristiana, potremmo dire la cultura cristiana, era sentita come alternativa alla cultura romana.

Ovviamente mi sto riferendo a un concetto alto di cultura, intesa quindi come una forma mentis capace di determinare la vita, i modi di essere, di pensare, di sentire (anche a livello emozionale), di agire. Ciò che è alla base di una cultura vista in questa accezione è la capacità di interpretare la vita in riferimento a un quadro di valori che ne dà il senso profondo, il solo che può spiegare il perché la vita è degna di essere vissuta.

Il cristianesimo trova questo senso profondo in Gesù e nel Vangelo. Un significato che non è dato solo da una somma di saggi valori – Gesù non è solo un sapiente –, neppure da una serie di precetti morali – Gesù non è solo un maestro –  e neanche da una coerenza di vita – Gesù non è solo uno che è morto per le proprie idee –, ma dal riconoscere in Gesù il Figlio di Dio che si è fatto uomo per amore e che nel dono di sé manifestato nella croce glorificata dalla risurrezione svela ciò che è decisivo per ogni uomo e per ogni donna di questo mondo.

I Romani hanno giudicato questa proposta culturale e non solo religiosa come alternativa al proprio modo di vedere e di vivere e per questo hanno reagito violentemente. In realtà l’alternativa riguardava soprattutto la sovrapposizione tra religione e impero. I cristiani erano paradossalmente accusati di ateismo, perché non veneravano gli dei che stavano alla base del potere imperiale e proponevano altrettanto paradossalmente quella che oggi possiamo chiamare una visione laica del potere dello stato, uno stato cui da sempre volevano essere sudditi fedeli (oggi diremmo cittadini leali) purché non si identificasse con la divinità.

Per il resto però l’alternativa tra cristianesimo e cultura romana non era poi così vera e tutta la storia dell’Europa da Costantino fino ai nostri giorni lo ha ampiamente dimostrato. E lo stesso cristianesimo ha accolto con larghezza gli apporti della cultura romana o, meglio, greco-romana, innestati nella radice della rivelazione ebraica.

Ho fatto solo degli accenni veloci e sicuramente imprecisi, ma mi interessava sottolineare il fatto che la cultura, di cui la nostra città tra qualche anno dovrebbe essere con Nova Gorica una realtà altamente simbolica, non può essere ridotta a qualche evento, a qualche valorizzazione di beni artistici, a qualche ripresa di vicende storiche e così via. La cultura è appunto qualcosa di molto più significativo e impegnativo e responsabilizza in misura notevole la nostra città, se vuole essere appunto capitale della cultura. E ciò in particolare se si fa un’inversione dei termini. Mi spiego: si dice correttamente che Gorizia con Nova Gorica sarà “capitale europea della cultura”. E se invece si affermasse che Gorizia con Nova Gorica sarà “capitale della cultura europea”?

E’ chiaro che tutto cambierebbe. Vorrebbe dire che ci viene chiesto, certo con la consapevolezza dei nostri limiti ma con verità, di farci carico della domanda sulla cultura dell’Europa oggi. Qual è l’attuale visione del mondo degli Europei? Qual è il senso del nostro vivere? Quali sono i valori che stanno alla base della nostra vita e ne determinano le scelte nei momenti difficili – e questo tempo lo è – e anche in quelli più normali? Valori che abbiamo o dovremmo avere la pretesa di proporre all’intera umanità in un dialogo fecondo con altri continenti e culture.

Domande eccessive per noi? Ma il fatto che le nostre due città sono collocate non alla periferia ma in una posizione centrale dell’Europa e in particolare su un confine dove il mondo latino da sempre dialoga, si confronta, si mescola con il mondo slavo ci costringe, in un certo senso volenti o nolenti, ad assumere questa responsabilità. Quando ho ricevuto il biglietto autografo del Presidente della Repubblica – che ancora ringrazio per la grande attenzione che più volte ha manifestato per la nostra città – mi ha molto colpito, al punto da apparirmi persino eccessiva, la sua affermazione circa l’esemplarità per tutta Europa delle due città per un nuovo e proficuo futuro comune. Ma è un’affermazione vera e una prospettiva impegnativa e affascinante per il lavoro che ci aspetta nei prossimi anni.

A questo impegno, voglio dirlo oggi all’intera città, la comunità cristiana di Gorizia non si vuole sottrarre. Come attesta la festa odierna, essa è erede di una tradizione millenaria, di cui esistono significative testimonianze di grande pregio storico e artistico, e nella sua limitatezza dell’oggi sa di poter offrire in questo periodo di difficile transizione la bellezza e la freschezza del messaggio evangelico. Quel messaggio per il quale sono morti i nostri patroni, quel messaggio che ha innervato la cultura della nostra Europa e che da secoli ormai si è incarnato nelle culture di tutti i popoli del mondo, grazie alla sua dimensione cattolica universale. Quel messaggio che è dato dalla Pasqua che tra qualche giorno celebreremo, la morte e la risurrezione di Gesù che offrono la possibilità di vedere anche in ogni situazione di sconfitta e di crisi un’occasione imperdibile di riscatto e di ripresa grazie all’azione salvifica di Dio. Vogliamo con semplicità essere testimoni di questo messaggio, declinato per l’oggi con il respiro di universalità e di novità che papa Francesco ci propone, attraverso la vita di relazione delle nostre comunità, l’azione educativa verso le nuove generazioni, l’impegno caritativo a favore dei poveri, la custodia e la valorizzazione di quanto di bello e di valido ci è stato consegnato dal passato, la collaborazione sincera e leale con le istituzioni, il confronto e la ricerca della verità con tutte le persone di buona volontà.

I santi Ilario e Taziano sostengano oggi i nostri propositi e quelli di tutti e benedicano la nostra città perché viva con coraggio, fiducia e speranza la responsabilità verso se stessa, la sua storia e il suo futuro dentro la realtà dell’Europa.

+ vescovo Carlo 

 

Pubblichiamo di seguito anche la traduzione in lingua slovena

Gorica in Nova Gorica: «prestolnica evropske kulture»

  Praznik zavetnikov nekega mesta se ponavlja vsako leto, a vsakokrat je nekoliko drugače obarvan.  Utelešanje v mestni vsakdan mu omogoča, da ne postane nekaj abstraktnega in izven časa. Konec koncev, če zavetniki opravljajo dobro svoje «delo» naših priprošnjikov – v kar trdno verujemo – je razumljivo, da oni ne prosijo na splošno za naše mesto, ampak prosijo na podlagi tega kar doživljamo prav v tem zgodovinskem trenutku.

Takoj pomislimo na pandemijo, ki nas muči že več kot leto in se v teh tednih zaskrbljujoče širi. Molitev svetih Hilarija in Tacijana, skupaj z mestnimi zavetniki celega sveta (saj je ta nadloga prizadela celotno človeštvo), nam je nadvse potrebna in jo želimo izprositi za bolnike, njihove družinske člane, zdravstvene delavce in tiste, ki si v boju proti pandemiji  prizadevajo na različne načine ter za tiste, ki so zaključili svojo življenjsko pot.

Vendar je še ena okoliščina, ki se dotika na poseben način našega mesta in je na srečo ugodna, saj vsebuje velik potencial. To je imenovanje Gorice skupaj s sestrskim mestom Novo Gorico, za eno od dveh evropskih prestolnic kulture za leto 2025. Rad bi se zaustavil pri tem dejstvu, gotovo ne zaradi tega, da bi se izognili skrbi, ki jo vsi imamo glede pandemije, ampak da z upanjem gledamo v bodočnost.

Izhajal bi iz misli, za katero menim, da ni banalna. Naša zavetnika sta mučenca. A kaj je povzročilo njihovo mučeništvo? Na podlagi treh beril iz Evangelijev je na to vprašanje lahko odgovoriti. Prvo berilo poudarja obrekovanje in laž nasprotnikov resnice.  Sveti Pavel, v drugem berilu pravi, da krščanski mučenci so taki zaradi Jezusa in zvestobe do Njega. Isto podčrta Evangelij, ki poudarja dejstvo, da učenec, ki žrtvuje življenje za Jezusa, meni, da je vera v Gospoda pomembnejša od lastnega življenja in celo od celega sveta in zato se ne sramuje Jezusa in njegovih besed.

Vse to je res, a če iz zgodovinske perspektive pogledamo na preganjanja kristjanov v času rimskega cesarstva, moramo priznati, da so ta nastala predvsem zaradi kulturnih vprašanj. Rimljani namreč, niso bili tako kruti ali sadistični, da bi se zabavali ubijati ljudi… in vemo, da je rimsko cesarstvo bila država, ki je v mnogočem varovala pravice in stremela k pravičnosti. Če so bili kristjani preganjani do te mere, da so bili številni obsojeni na smrt – posebno kdor je v sklopu krščanske skupnosti imel vodilno mesto, kot je primer naših zavetnikov – je bilo zato, ker je bil krščanski način življenja, lahko bi rekli krščanska kultura, občuten kot alternativen rimski kulturi.

Jasno je, da se nanašam na visok koncept kulture, ki je mišljena torej kot forma mentis zmožna usmerjati življenje, način biti, mišljenja, čutenja (tudi na čustvenem nivoju), delovanja. Iz tega vidika, to kar je temelj neke kulture, je zmožnost osmisliti življenje na podlagi skupine vrednot, ki mu dajejo globlji pomen, edini pomen, ki lahko razloži, zakaj je življenje vredno živeti.

Krščanstvo najde ta globlji smisel v Jezusu in v Evangeliju. Smisel, ki ne izhaja samo iz seštevka modrih vrednot – Jezus ni samo modrec -, niti iz vrste moralnih pravil – Jezus ni samo učitelj – in tudi ne iz premočrtnosti- Jezus ni samo nekdo, ki je umrl zaradi svojih idej -,  pač pa iz spoznanja, da je Jezus Božji Sin, ki je postal človek iz ljubezni in je v darovanju samega sebe na križu, poveličanem z vstajenjem, razkril to kar je bistvenega za vsakega moža in ženo na tem svetu.

Rimljani so ta kulturni in ne samo verski okvir razumeli kot alternativo njihovemu načinu dojemanja življenja in so se zato nasilno odzvali. V resnici se je alternativa nanašala predvsem na istovetenje cesarstva in religije. Kristjani so bili paradoksalno obtoženi ateizma, ker niso častili bogov, ki so bili temelj cesarske oblasti in so predlagali, prav tako paradoksalno, kar bi danes lahko imenovali posvetno vizijo državne oblasti, ki so ji od vedno želeli biti vdani podložniki (danes bi rekli pošteni državljani) v kolikor se ne bi istovetila z božanstvom.

Vendar v vsem ostalem, alternativa med krščanstvom in rimsko kulturo ni bila tako radikalna in vsa zgodovina Evrope od Konstantina do današnjih dni je to obilno dokazala. Krščanstvo samo je velikodušno sprejelo prispevek rimske kulture, ali bolje grško-rimske, vcepljene v korenine hebrejskega razodetja.

Podal sem samo nekaj bežnih in prav gotovo površnih namigov, vendar je bila moja želja podčrtati dejstvo, da kulture ne smemo zreducirati le na kak dogodek, na kako ovrednotenje umetniških del, na kako obnavljanje zgodovinskih dogodkov in tako dalje. Kultura, katere visok simbol bo čez kakšno leto prav naše mesto skupaj z Novo Gorico, je namreč nekaj mnogo bolj pomembnega in zahtevnega in postavlja pred veliko odgovornost naše mesto, če seveda hoče biti prestolnica kulture. Še posebno, če izraz obrnemo. Da pojasnim: pravilno pravimo, da Gorica in Nova Gorica bosta «evropska prestolnica kulture». Če pa bi rekli, da Gorica in Nova Gorica bosta «prestolnica evropske kulture»?

Jasno je, da bi se vse spremenilo. Pomenilo bi namreč, da moramo prevzeti odgovornost, ki nam jo nalaga vprašanje kulture današnje Evrope. Seveda v okviru naših sposobnosti, a vendar iskreno.  Kakšno vizijo sveta imajo Evropejci? Kateri je smisel našega življenja? Katere vrednote so podlaga našega življenja in določajo izbiro v težkih časih – in to so težki časi – in tudi v tistih bolj normalnih? Vrednote, za katere mislimo, ali bi morali misliti, da jih lahko ponudimo celotnemu človeštvu v ustvarjalnem dialogu z drugimi celinami in kulturami.

So to prezahtevna vprašanja za nas? A dejstvo, da naši dve mesti nista postavljeni na obrobje, ampak v središče Evrope, pravzaprav na mejo, kjer se latinski svet od vedno pogovarja, se sooča in meša s slovanskim svetom, nas prisili, če si to želimo ali pa ne, da si prevzamemo to odgovornost. Ko sem prejel lastnoročno pismo Predsednika Republike – ki se mu zahvaljujem za večkrat izkazano pozornost našemu mestu – me je zelo prevzela njegova trditev, ki se mi je zdela skoraj pretirana, glede vzornosti obeh mest za novo in koristno skupno prihodnost  za celo Evropo. Vendar je ta trditev resnična, zahtevna in privlačna perspektiva za delo, ki nas čaka v prihodnjh letih.

Vsemu mestu želim povedati, da se tej obvezi goriška krščanska skupnost noče izogniti. Kot potrjuje današnji praznik, ta skupnost je dedič tisočletne tradicije, o kateri obstajajo pomembne priče velikega zgodovinskega in umetniškega pomena. Z zavestjo svoje  današnje skromnosti ve, da v tem času zahtevne tranzicije, lahko nudi lepoto in svežino evangeljskega sporočila. Tisto sporočilo zaradi katerega sta umrla naša zavetnika, tisto sporočilo, ki je okrepilo kulturo naše Evrope in ki je že stoletja utelešeno v kulturi vseh narodov sveta, zaradi njegove vesoljno katoliške dimenzije. Tisto sporočilo, ki ga prinašajo Velika noč, ki jo bomo čez nekaj dni praznovali, in Jezusova smrt in vstajenje, ki nudita možnost, da tudi v vsakem porazu in krizi vidimo edinstevno priložnost odrešitve in obnovitve, po zaslugi Božjega rešiteljskega posredovanja. Bodimo s preprostostjo priče tega sporočila, prilagojenega danšnjim dnem s pridihom vesoljnosti in novosti, ki nam ga papež Frančišek predlaga, z življenjskimi odnosi našega občestva, z vzgojnim delom za nove generacije, z obvezo usmiljenja za uboge, z ohranjanjem in ovrednotenjem tistega kar nam je iz preteklosti bilo lepega in vrednega dano, z iskrenim in poštenim sodelovanjem z institucijami, s soočenjem in iskanjem resnice z vsemi osebami dobre volje.

Sveta Hilarij in Tacijan naj danes podpreta naše namene in tiste od vseh in naj blagoslovita naše mesto, da bo živelo s pogumom, zaupanjem in upanjem, z odgovornostjo do sebe, lastne zgodovine in bodočnosti v evropski stvarnosti.